In ko so zagledali belega hudiča, so nekateri to barvo prisodili mitološkim prispodobam, drugi pa so ugibali, ali ni morda črna barva skozi stoletja obledela. Ko sem pripomnila, da bi potem obledela še kje drugje, so bili mnenja, da se je najbrž to tudi zgodilo, a drugje to ni tako zelo opazno kakor pri hudiču.

Nad prizorom o Kajnu in Abelu, ki darujeta Bogu od svojega, pa je še en prizor iz 15. stoletja. To je sv. Jurij na belem konju, ki v viteški opravi s sulico prebada velikega zmaja. Ta se je zavalil na hrbet in se oklenil konjevih nog. Boj se odvija pod gradom, od koder ga s strahom opazujeta kralj in kraljica, ob vznožju hriba pa kleči Marjetica in moli za srečno rešitev. Na severni strani prezbiterija najdemo še enega zmajčka, ki ga sv. Marjeta drži v levi roki, zaviti v zeleno oblačilo. Vse te zmajske upodobitve zla – hudiča – so se oplajale tudi v bajeslovnem izročilu bohinjskega človeka. Tu se je srečevalo in združevalo z biblijskimi vsebinami in apokrifnimi legendami, ki so jih prinašali s seboj tudi upodabljajoči umetniki. Zato so ti mitološki motivi ključnega pomena za razmislek o domačem folklornem bajeslovju, ki se je skozi tisočletja prebijalo v današnji čas in prostor.

Če se vrnemo k belemu hudiču in belemu zmajevemu repu (fragment na S notranji strani ladje), nas njuna belina nehote spomni na strah zbujajoča bela bohinjska bajeslovna bitja: bele žene, bêva (podobna Pehti), bela kača in končno beli Zlatorog. Če so ta bitja dobrohotna, jim belina njihove vrline še poveča, če pa utelešajo zlo, jih bela barva dela še strašnejše. V svetovni literaturi najdemo to simboliko utelešeno v Melvillovem  Moby Dicku, strašnem belem kitu, ki je mornarje navdajal z grozo in jim naznanjal uničenje.

(Prof. dr. Marija Cvetek: Bajeslovno izročilo v cerkvici sv. Janeza ob Bohinjskem jezeru.)